ČEMU POSVEČAŠ POZORNOST?

Priznam, že dlje časa se nekoliko poigravam z ljudmi.  Ne skrbi, povsem legalna igrica je to, a ni čisto nedolžna;  marsikdaj ima zelo nepričakovane ( v pozitivnem smislu) posledice. Prav neverjetno je, kako neprijetno, celo šokantno deluje na ljudi  tako preprosto vprašanje, kot je »kaj se ti je zgodilo lepega  te dni?«  Navajeni smo namreč, da pogovore začenjamo s pritoževanjem o tem, kaj ni v redu in kaj nam manjka.  In če se torej pogovor ne začne kot običajno, … 

Ko to vprašanje  zastavim svojim strankam , iz tedna v nov teden, na začetku pogosto sploh ne vedo, kaj bi odgovorili, ali pa v zadregi rečejo »hm, nič posebnega se ni zgodilo…«. Zakaj mislimo, da se mora zgoditi nekaj blazno velikega in pomembnega,  da si to upamo na glas priznati? In zakaj lahko na drugi strani takoj naštejemo vsaj ducat stvari, ki nas motijo?

Si že kdaj imel nekaj, kar si izgubil in si šele potem to cenil? Aua, boli. Večina nas je že kdaj imela nekaj za samoumevno. Dokler tega nismo več imeli. Vse, kar ostane je obžalovanje: sami sebe priganjamo tako močno, tako dolgo, da pozabimo ali preprosto ne utegnemo uživati sproti - v stvareh, s katerimi trenutno razpolagamo in z ljudmi, ki so nam ta trenutek na voljo. Tako močno smo osredotočeni na to, kaj še 'manjka', da nam zmanjka časa za vse, kar že je. 

Želimo si  'dobro', a resnici na ljubo smo družba, ki je obsedena s 'slabim'. Razmišljamo o slabem, vidimo slabo, govorimo o slabem. Dobimo še več slabega. Kje je rešitev?

Naša izkušnja je rezultat tega, čemu posvečamo pozornost.  Prav to me je vodilo v to mojo misijo. Najprej, s tem, ko pogovore začenjam z vprašanjem, kaj se je zgodilo lepega, samo sebe odvračam od tega, da bi delala dramo in potencirala negativnost.  Nadalje,  druge odvračam od tega, da bi »futrali« svojo negativnost in jo s tem še povečevali.  In nenazadnje, posredno tako vplivam na mnoge. 

Še naprej bom, ne glede na vse, nežno usmerjala in učila budne, da svojo pozornost za vedno preusmerijo iz  tega, kar ni v redu, v to, da vsak trenutek v svojem življenju prepoznajo ogromno dobrega, za kar so lahko hvaležni.  Krepila bom zavedanje, da občutek pomanjkanja (nasilja, jeze, ipd), rodi še več pomanjkanja (nasilja, jeze, ipd), hvaležnost pa obrodi še več stvari, za katere smo hvaležni. In zadovoljni. Kaj lahko ta preprosta, a korenita sprememba v zavedanju in obnašanju pomeni za posameznika, njegovo družino, prijatelje, znance, družbo, svet?  Te pustim v razmisleku in ti vržem še dodatno kost: česa ne bi hotel(a) izgubiti? Za koga si močno hvaležen(-a), da je v tem trenutku velik del tvojega življenja? Kako mu boš to pokazal(a)?

Komentar:

Saša Rozman

Sem mama, žena, samostojna podjetnica.  Imam probleme. Sem krvava pod kožo. Imam svoje strahove. Ne uspe mi vedno.  Povem, kar mislim, čeprav to ni vsem všeč.  Iščem dobro v ljudeh.  Verjamem, da pogovor reši vse. Kdor pride v stik z mano, ni več isti (in jaz tudi ne ;-)

motivacijaincoaching.net
Vaše razmišljanje glede članka lahko podelite kot komentar - zgoraj.

Iskalnik VSEBIN

Kategorije ponudnikov

Delite povezavo

Submit to DiggSubmit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

NajWellness e-Novičke

Prijavite se na NajWellness e-novice in prejmite BREZPLAČNO e-knjigo s pozitivnimi zgodbami.
captcha 

Prispevajte

Spletni stran NajWellness.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več informacij